Ali potrebujete domačo particijo, ko uporabljate Linux?

Večina distribucij Linuxa privzeto podpira reorganizacijo prostora na disku v tri predelne stene med postopkom namestitve Linuxa:

1. koren: Non-swap particija, kamor gre datotečni sistem in je potrebna za zagon sistema Linux.
2. Domov: Drži uporabniške in konfiguracijske datoteke ločeno od datotek operacijskega sistema.
3. Zamenjaj: Ko sistemu zmanjka RAM-a, operacijski sistem premakne neaktivne strani iz RAM-a na to particijo.

Od teh so v zadnjih letih postale bolj kontroverzne domače in swap particije.

Ali potrebujete ločeno domačo particijo?

Če ste nameščen Ubuntu in izbrali privzete možnosti med namestitvijo Ubuntuja, ne boste imeli domače particije. Ubuntu na splošno ustvari samo dve particiji – root in swap.

Glavni razlog za domačo particijo je ločiti vaše uporabniške in konfiguracijske datoteke od datotek operacijskega sistema. Če ločite datoteke operacijskega sistema od uporabniških datotek, lahko nadgradite svoj operacijski sistem brez tveganja izgube fotografij, glasbe, videoposnetkov in drugih podatkov.

Drugi razlogi, zakaj je bolje ustvariti ločeno domačo particijo:

• Kasneje je selitev na veliko domačo particijo veliko lažja.
• Če v domačo mapo shranite zelo veliko majhnih datotek, bi to lahko upočasnilo tudi splošni dostop do datotek korenskega datotečnega sistema.
• Če se domača particija popolnoma napolni, se datotečni sistem ne bo zrušil.
• V primeru neuspešne nadgradnje sistema ostanejo vsi podatki na vaši domači particiji varni.
• Ponovna namestitev operacijskega sistema je veliko hitrejša, če so vse podatkovne datoteke na ločeni domači particiji.
• Do nekaterih področij swap in datotečnega sistema, kot so začasne datoteke ali izmenjalne datoteke, se pogosto dostopa. Shranjevanje domače particije na hiter pogon SSD in shranjevanje swap in korenskih particij na standardnem pogonu lahko podaljša življenjsko dobo vašega pogona SSD. Vendar se zavedajte, da lahko to odvisno od uporabe tudi znatno upočasni sistem – uniči VELIKO prednosti pogona SSD in celoten razlog za njegovo namestitev.

Privzeta particijska struktura Ubuntu

Zakaj vam torej Ubuntu privzeto ne da ločene domače particije?

Ubuntu ustvari domačo mapo in pod domačo mapo boste našli podmape za glasbo, fotografije in videoposnetke. Vse vaše uporabniško specifične konfiguracijske datoteke so shranjene v vaši domači mapi. (Privzeto so skrite). Ta struktura se ujema z nastavitvijo dokumentov in nastavitev, ki je bila tako dolgo del sistema Windows.

Ne vsi Linux distribucije se obnašajo podobno in nekatere morda ne zagotavljajo dosledne poti nadgradnje. Nekateri boste morda morali znova namestiti operacijski sistem, da bi prišli do novejše različice. V tem primeru je domača particija uporabna, saj vam prihrani kopiranje vseh datotek iz naprave in nato nazaj.

Kako velika bi morala biti domača particija?

Če nameravate na svoj računalnik namestiti samo eno distribucijo Linuxa, je lahko vaša domača particija nastavite na velikost vašega trdega diska minus velikost korenske particije in velikost zamenjave particija.

Če na primer uporabljate 100-gigabajtni trdi disk, ustvarite 20-gigabajtno korensko particijo za operacijski sistem in 8-gigabajtno izmenjalno datoteko. Ta dodelitev pušča 72 gigabajtov za domačo particijo.

Vendar ne pozabite, da mora imeti vaša korenska particija tudi dovolj prostora za vse programe, ki jih nameravate namestiti. Za domači sistem s (spletnim brskalnikom, predvajalnikom glasbe, urejevalnikom besedil) bi moralo biti približno 25–30 GB – toda če so sodobni pogoni relativno poceni, zakaj ne bi naredili 50–60 GB?

Prav tako je verjetno dobra ideja, da imate izmenjalno particijo, ki je približno enaka velikosti vašega RAM-a. Tako veste, da je v izmenjalni particiji prostor za stvari, kot je mirovanje računalnika.

Če imate nameščen Windows in ste dvojni zagon z Linuxom potem se boste morda odločili narediti nekaj drugega.

Kaj pa dvojni zagon Linuxa z Linuxom?

Ko dvojno zaženete več distribucije Linuxa, lahko delite eno domačo particijo med vsemi, če upoštevate nekaj tehničnih določb. Največji? Različice programske opreme. Različne distribucije uporabljajo različne različice glavnih aplikacij. Ker konfiguracijske datoteke, specifične za uporabnika, pišejo v domači imenik, lahko uporaba distribucij z nesinhroniziranimi aplikacijami povzroči poškodovanje datotek ali njihovo popolno izgubo.